Zgodovina

Razmišljanje o tem, kako pomagati družinam, ki so izgubile svojce zaradi utopitev, je v radgonskem gasilskem društvu oz. njegovem operativnemu delu nastajalo od daljnega leta 1970 naprej. V pokrajini so namreč nastajala umetna jezera in gramoznice, ki so vedno pogosteje terjale svoj davek.

Odločitev vodstva društva in Gasilske zveze v letu 1974 je bila, da se nabavi potapljaška oprema. V Gornji Radgoni se je takrat s potapljanjem za svoje lastne potrebe ukvarjal le gospod Zvonimir Klemenčič. Napravil je spisek opreme, ki se je jeseni tega leta tudi nabavila.

Vodstvo zveze in društva je v tem času vodilo razgovore tudi z Gasilsko zvezo v Murski Soboti, kjer so nastajale enake potrebe. Tako je nastal dogovor, da bodo možje v Murski Soboti naredili program za tečaj potapljanja. Tako je v letu 1975 pomočnik poveljnika društva zbiral prostovoljce takratne operative v našem gasilskem društvu. Nekaj se nas je prijavilo. Občudovali smo nabavljeno opremo in čakali, da se bo tečaj začel, predvidoma v Mariboru. V jeseni leta 1975 pa smo na prvi strani časopisa Večer zagledali sliko s tečaja potapljanja in člankom, ki nas je osupnil: »Tečajniki zaključili tečaj potapljanja v Mariboru, čaka jih le še preizkus znanja na morju«. Razočaranje je bilo veliko.

Zaradi zapletov pri tem tečaju leta 1975 v Mariboru, smo v letu 1976 na prošnjo ustanoviteljev v Gasilskem društvu Gornja Radgona imeli tečaj v gasilskem domu v avstrijski Radgoni. Tečaj potapljanja je potekal pod vodstvom potapljaškega inštruktorja g. Zilinka iz Lebringa ob pomoči prevajalca, takratnega predsednika gasilskega društva g. Rudija Duha.

Izpit v Avstriji pa sta opravila le Bogdan Šajnovič in Franc Fartek-Frenk. Še v istem mesecu sta se odpravila z ostalimi gasilci in tečajniki, ki izpita niso opravili, v Lovrečico. Po koncu sezone je edini resni kandidat ob njima ostal le še Jože Virant.

V letu 1977 smo s pomočjo takratnega načelnika CZ g. Kovačiča iskali rešitve, kako in kje nadaljevati. Prepuščeni smo bili sami sebi, brez izkušenj in znanja. V Mariboru je takrat že delovalo potapljaško društvo. Obiskali smo jih in se dogovorili, da bomo njihovi člani. S predsednikom Andrejem Mulejem je bilo čudovito delati.

V septembru smo bili z avstrijskimi gasilci ponovno v Lovrečici. Škoda, da še vedno v stari sestavi. Sreče z iskanjem novih članov ni bilo. Tudi oprema, ki je bila nabavljena, ni bila takšna, kot bi jo potrebovali. Največji problem je predstavljal kompresor za polnjenje jeklenk. Jeklenke smo namreč vozili polnit v avstrijsko Radgono, kar pa je na prehodu meje predstavljalo določen problem, kljub dogovoru. Potope smo opravljali v Negovi in Blagušu.

Leto 1978 je leto mnogih sprememb. Leto rušitve, leto izgradnje leto iskanja in dogovarjanj. Zakaj? Želje, želje, želje . Novi dom in novi prostori - končno se je začelo. Rušimo stari gasilski dom. Kljub vsem spremembam in delu v tem letu nam je uspelo pridobiti nekaj simpatizerjev, ki bi bili pripravljeni delati v tej skupini. Izpiti sicer niso bili več v programu, ker je rok že potekel.

Ogled sejma Civilne zaščitev Kranju nam je odprl možnost nabave kompresorja. S pomočjo OŠCZ v Gornji Radgoni smo nabavili novi kompresor ĐĐ Slavonski Brod oziroma kompresor nemškega porekla Bauer 220 l. Prevzem je bil v Slavonskem Brodu. Ob tej priložnosti sem kupil še komplet jeklenke in regulatorja.

Gasilski dom je bil porušen in potapljaška prema je bila za ta čas preseljena na naše domove. Ostala gasilska oprema pa je bila na dvorišču vojašnice. Tudi kompresor smo priključili kar doma v kleti. Domača klet je postala edini prostor, kjer smo imeli tedanjo opremo in hkrati prostor za sestanke.

Skupina, ki je bila v prejšnjem letu že v dogovorih, se je v letu 1979 lotila tečaja v Mariboru, vendar neuspešno. Dogovorimo se, da bomo znanje v teoriji skušali nadoknaditi doma, znanje v praksi pa na taboru društva na otoku Murter. Ker smo že bili reševalna enota in smo postali tudi člani SPZ, kakor tudi občinska enota CZ, se je za nas začelo zanimati kar nekaj ljudi. Tako so se Bogdanu Šajnoviču in Francu Fartek-Frenku do konca leta pridružili štirje kandidati: Brane Klun, Mirko Njivar, Maks Korošec-Baco in Ivo Marovič. V tem letu sta bila Bogdan Šajnovič in Franc Fartek-Frenk tudi prvič poklicana na enotedensko republiško usposabljanje na Bled. Pridobila sta mnogo potapljaških izkušenj za delo v enoti.

V letu 1980 poteka izgradnja gasilskega doma v skladu z načrtom. Zimske priprave, tečaj, izpiti v Poreču v prvomajskih praznikih dajo novi zagon naši skupini. Vsi štirje - Brane, Mirko, Baco in Ivo so uspešno opravili izpite. Začne se novo obdobje in resno delo. Šest potapljačev! To pa je že nekaj. Takoj smo začeli s pripravo vaje reševanja iz vode in na vodi na Blaguškem jezeru.

Osmega avgusta 1980 smo bili obveščeni, da je v Muri utopljenka. Pod mostom v Radencih smo našo prvo žrtev utopitev tudi našli in jo potegnili na suho. V septembru smo se odpravili na letno usposabljanje na otok Cres. Septembra istega leta sta bila Bogdan Šajnovič in Franc Fartek-Frenk ponovno poklicana na republiško usposabljanje. Tokrat v Tolmin. To leto smo si nabavili tudi opremo in kar je bilo za nas izrednega pomena: dobili smo čoln s prikolico in motorjem Tomos 18. V letu 1981 postaja naše delo vse odgovornejše in hkrati tudi bolj zanimivo. Kljub oddaljenosti od Maribora smo enkrat tedensko na treningu v bazenu Pristan. Nekaj potopov smo opravili v domačih jezerih. Meseca junija smo bili za krajši čas v Lovrečici in opravili letno usposabljanje. Peti junij nam da novo žrtev utopitev na Blaguškem jezeru. V avgustu smo v pomoč pionirskemu gasilskemu taboru v Negovi. Na letno usposabljanje smo se tudi to leto odpravili na otok Cres.

Dela v novem gasilskem domu so počasi tekla h koncu. Otvoritev bi naj bila prvega maja naslednje leto. Velike potrebe po vozilu nam niso dale miru. Menili smo, da bi bilo dobro kupiti rabljeno šasijo in napraviti novo nadgradnjo za naše potrebe. V tovarni TAM v Mariboru smo dobilo rabljen tovornjak TAM 75. Takratni župan g. Karel Osojnik je imel posluh za naše želje. Tu je bil tudi gospod Drago Kur, brez katerega bi bilo najbrž to akcijo nemogoče izpeljati. Tako smo do konca leta 1981 dobili vozilo TAM 75 kombi bus za prevoz ljudi, opreme in vleke čolna. Vozilo je bilo v modri barvi, kot je barva CZ, opremljeno z modrimi lučmi in sirenami. Seveda se je vozilo uporabljalo tudi za potrebe OŠCZ Gornja Radgona.

Tako delovno, kot smo leto 1981 končali, smo leto 1982 tudi začeli. Izgradnja novega gasilskega doma se je zaključevala po načrtih. Svečana otvoritev je bila 1. maja 1982, z gasilsko veselico in veliko parado, kjer se prvič predstavimo širši javnosti. V juniju smo bili prvič na pripravah v Malem Lošinju, v kampu Čikat.

Leto 1983 je bilo polno treningov v bazenu in v jezerih. Na reki Muri smo opravili oglede nedovoljenega prehoda državne meje. Odkrili smo način, kako se s čolni prevaža gorivo in kava iz sosednje Avstrije. Za delo smo bili nagrajeni z visokim republiškim priznanjem. Tudi nesreča seveda ni počivala. V tem letu so bile tri utopitve. Pri delu v enoti nam pomagajo tudi ostali člani operative.

Program dela v letu 1984, ki je bil sprejet na občnem zboru, je bil obsežen. Letno usposabljanje, dežurstvo v poletnih mesecih in najpomembnejše - izobraževanje. Vsi člani GA-PO-RA smo v tem letu napredovali za eno kategorijo. Ponovno smo imeli utopljenca. Ostalim članom društva smo izpolnili dano obljubo in jih s čolni popeljali po reki Muri. Kot se je pokazalo v kasnejših letih, se je tako imenovana »Rancarija« uveljavila in jo prirejamo še danes.

Potrebe, ki so narekovale tempo dela v enoti, so pokazale, da je enoto potrebno razširiti. S pomočjo oddelka za obrambo smo leta 1985 dobili novega potapljača, ki se je izšolal v JLA. Enota se je počasi začela širiti, dela je bilo zmeraj dovolj in žal tudi utopitev. V naslednjih letih se je enota povečala z novimi mladimi kadri.

Praznovali smo deseto obletnico obstoja. Zaradi bolezni nas pri aktivnem delu zapusti Ivo in kasneje tudi Baco. Sledi še nekaj kadrovskih pridobitev.

Leto 1991 in kratka vojna v Sloveniji. Tudi v tem času aktivno sodelujemo. Zaradi vojnih razmer na Hrvaškem smo letno usposabljanje opravili kar v domačih gramoznicah, naslednje leto pa na Bledu. Z novo državo Slovenijo so se rodili tudi novi zakoni, novi predpisi. Tem spremembam smo se sproti prilagajali. Podvodna reševalna služba v Sloveniji dobi nove dimenzije. SPZ ustanovi t.i. Podvodno reševalno službo ali PRS po regijah. Po napornih razgovorih nam uspe, da tudi Pomurje dobi svoj PRS in to s sedežem v Gornji Radgoni. Enoto sestavljajo potapljači GA-PO-RA in Potapljaški klub Murska Sobota.

Dvajset letnico enote smo proslavili s svečano sejo UO in z ostalimi člani PGD Gornja Radgona. V našo enoto prihajajo novi mladi kadri. K sodelovanju smo pridobili tudi zdravnika dr. Avseca. Uspešno je opravil izpit za potapljača. Želje po spremembi mesta potapljanja in finančne težave, ki so nas pestile, so nas pripeljale do dolgoletnega potapljaškega prijatelja, g. Mira Potočnika, ki ima v Sv. Juraju pri Senju svojo potapljaško šolo. V Sv. Juraju smo navezali prijateljske stike tudi z domačim gasilskim društvom. V letu 1999 se je zgodilo tudi nekaj kadrovskih sprememb. Operativno vodenje enote je prevzel Marko Šajnovič.

Leta 2000 smo postali člani SPZ kot društvo, pod imenom PGD GA-PO-RA. S tem smo imeli tudi čast, da je bila letna skupščina SPZ prav v Gornji Radgoni. Delo je postalo lažje in sodelovanje plodnejše, saj so informacije potekale dosti bolj direktno.

V jubilejnem petindvajsetem letu smo bili prvič na letnem usposabljanju na ladji »Ščedra«. Organizirali smo tudi tečaj potapljanja, katerega se je udeležilo osem bodočih potapljačev in štirje naši potapljači za višjo kategorijo. Tečaj se je odvijal na letnem bazenu v Radencih, kar nam je omogočil naš prijatelj Leo Dokl. Takšno obliko izobraževanja bomo nadaljevali tudi v bodoče, saj imamo za to primerne prostore in ustrezen kader. Problem je samo bazen. V zimskem času, ko je sicer več prostega časa, na žalost v Pomurju nimamo primernega bazena, kakršen je letni bazen v Radencih.