Reportaže

1. STAŽNI POTOPI - »mus« za vsakega resnega člana!

Potapljaško društvo GA-PO-RA enkrat letno organizira stažne potope z namenom izobraževanja podvodne reševalne enote. Seveda se lahko tega udeležijo tudi ostali člani društva, ki s tem dobijo priložnost za nabiranje dragocenih potapljaških izkušenj, dodatno izobraževanje in navsezadnje tudi za prijetno druženje.

Stažni potopi trajajo teden dni - predvidoma zadnji teden v mesecu maju, ves čas se živi na ladji »Ščedra«, katere posadka nas spremlja že od samega začetka organiziranja stažnih potopov. Vsako leto se na novo začrta planirana pot križarjenja v hrvaških vodah Jadranskega morja, ki vedno znova prinese polno novih doživetij, tako potapljaških kot tudi družabnih.

V sobotnih jutranjih urah smo se vkrcali na »Ščedro«, »luškano« leseno ladjo, last kapitana Dražena. Ladja je sicer nekaj posebnega, v primerjavi z ostalimi turističnimi ladjami za križarjenje, saj je prilagojena potapljačem in njihovim potrebam. Na krovu se nahajata dva močna kompresorja, na krmi ladje pa ima odprtino za vkrcavanje, ki ti prihrani naporno lezenje po lestvi iz vode, saj je spuščena čisto do gladine. Potapljaško opremo smo odlagali kar na vrhu palube, kjer je bilo tudi dovolj prostora, da si se v miru oblekel.

Naša pot nas je letos zanesla iz pristanišča Trogir do Visa, Korčule, Hvara, Brača, Šolte. Vreme nam je čudovito služilo. Ni bilo niti preveč vetrovno niti deževno, tako, da je ladja lepo mirno ves čas rezala valove, mi pa smo se z užitkom predajali prvim pravim poletnim sončnim žarkom na premcu.

Tudi potapljaške lokacije so bile odlično izbrane. Pogledali smo si tri razbitine ladij, marsikatero špiljo ter nekaj zares čudovitih sten. S svojimi baterijami smo prebudili marsikatero morsko mačko, ugorja in zmotili raroge pri svojem čepenju pred luknjami.

Potopi so bili načrtovani tako, da smo vsak dopoldan delali globok in težji potop, katerega se potapljači začetniki (P1) niso udeleževali, vsak popoldan pa potop na lokaciji, ki je bila primerna predvsem za potapljače P1 in ki nam je nudila globine okrog dvajset metrov ter imela v bližini tudi kakšno manjšo steno. Potapljači začetniki so tako lahko pridobili bogate izkušnje in zaupanje v podvodni svet in opremo. V tem tednu smo opravili tudi en nočni potop, na katerem pa so bile zelo očitno vidne posledice onesnaževanja in pobijanja pod morsko gladino, ki je sicer prepovedano. Življenja v vodi namreč skorajda ni bilo, kljub temu, da smo izbrali lokacijo, ki smo jo obiskali tudi že prejšnjo leto in smo vedeli, da se tam giblje ogromno rib in hobotnic.

Doživetja ob druženju na ladji so bila najmanj tako zanimiva kot sami potopi. Opravili smo krst novih potapljačev - tečajnikov v našem društvu in tudi vseh tistih, ki so prvič zapluli z nami s to ladjo. O krstu lahko rečem le še to, je bog Poseidon šel trezen spat...ha. Hrana izpod spretnih rok našega kuharskega mojstra Dragota je bila odlična, postrežba prav tako, družba pa seveda najboljša. Veliko dobre volje, norčij in smeha. Marsikatera družabna igra nam je popestrila naše večere, ki smo jih preživljali v varnem pristanu, nekateri na ladji, drugi pa v kakšni manjši »konobi«.

Slike: glej FOTO GALERIJO »Stažni potopi«

Ervin Kapun, maj 2003